Skozi zgodovino velja, da je prisotnost duha umrlega v domu žalujočih vidna v ustavljenih urah, eksplozijah žarnic, nenadnih spremembah temperature, preletih metuljev. Na cesti v neznancih vidimo obraz pokojnega, v kotih nerazložljive sence, občutimo nepojasnjene fantomske dotike, printer sam začne tiskati. Na stenah se premikajo fotografije. Žalovanje preseže realnost, zareže vanjo in jo spremeni. Ampak za kom žalujemo? Za bližnjo osebo? Za časi, ki so bili? Za časi, ki jih ne bo? Za seboj? Za prepričanji o svetu, ki se nikdar ne bodo uresničila? Prah govori o žalovanju (in posledicah) dveh katastrof - osebne katastrofe izgube bližnjega in globalne ekološke katastrofe. Žalovanje je dvojno, nad izgubljenim bližnjim in nad svetom zunaj nas. Prah je anksiozna prozna kronika naših največjih strahov pred izgubo.

Za zadnje informacije o dogodku vam svetujemo, da jih preverite pri organizatorju.