Predstava koreografa Edwarda Cluga temelji na motivih Ibsenove drame, za katero je norveški skladatelj Edvard Grieg prvotno napisal spremljevalno glasbo, iz katere je pozneje oblikoval dve suiti, ki še danes spadata med najbolj prepoznavna Griegova dela.

Clug je v svoji interpretaciji zgodbe glavnega junaka Peera Gynta na novo definiral: iz gizdalinskega lahkomiselneža ga je spremenil v nekoliko oholega pasivneža, ki v življenju ne sprejema pravih določitev in tako blodi po svetu, neprilagojen in nemočen. Clugov Peer Gynt tako sprejema napačne odločitve drugo za drugo, v upanju, da bo končno našel svojo srečo in smisel življenja, a vsakič znova konča nezadovoljen in se ponovno vrne v začaran krog iskanja izpolnitve v življenju. To pehanje za izpopolnjenostjo Peera Gynta privede celo tako daleč, da konča v norišnici, kjer za razliko od Ibsenovega junaka, ki mu tudi soočenje z norci ne ubije gizdalinskega duha, pasivno sprejme svojo usodo in se preda malodušju norega življenja. Prav ta ideja je še kako aktualna v današnjem času, ko se iz vseh strani spodbuja iskanje vedno novega smisla v življenju, ki naj bi nam prinesel izpopolnjenost, pri čemer tako kot Clugov Peer Gynt lahko z lahko pozabimo na vse dobre stvari, ki smo jih do tedaj že dosegli in jih v svojem pohlepu tudi izgubimo.