Eva in Danijel sta par, ki si želi otroka, a je pri tem neuspešen. Oba se približujeta štiridesetemu letu, zaradi česar je verjetnost za uspešno oploditev vedno manjša, pri čemer se še vedno borita za materialno eksistenco. Odločita se za obravnavo v ambulanti za neplodnost in število 64 v naslovu pomeni število hormonskih injekcij, ki si jih mora Eva sama vbrizgati v spodnji del trebuha. Vendar tudi za ta izčrpavajoč postopek nihče ne zagotavlja, da bo na koncu uspešen.

64, eno zadnjih dramskih besedil sodobne hrvaške pisateljice Tene Štivičić (1977), je urbana drama z elementi humorja in govori o izjemno aktualni težavi, ki se vse pogosteje pojavlja v zahodni družbi. Pari se - največkrat zaradi materialnih razlogov - vedno kasneje odločajo za prvega otroka, kar povzroči, da so zapleti pri nosečnosti ali celo nezmožnost zanositve čedalje bolj prisotni. Vse pogostejša je tudi neplodnost pri mlajših. Statistika kaže, da v zahodni družbi rodnost pada, vedno več parov je neuspešnih pri naravni zanositvi, vedno manj je otrok.