Ugledališčena poezija Ivana Cankarja v režiji Yulie Kristoforove.

Mali kabaret Erotika uprizarja poezijo Ivana Cankarja in z njo povezane recepcijske odzive. Zanimiva se zdi predvsem avtorjeva intimna samocenzura (že med prvo in drugo izdajo), ki izhaja iz osebnega zorenja, izgube idealizma in krepitve družbene odgovornosti. Uprizoritev sledi pesnikovemu izrazu čutnosti, katere brezčasnost pronicljivo nagovarja tudi bralca današnjega časa. Čustvene pokrajine pesnikovega notranjega doživljanja ljubezni in erotike prepleta uglasben in uprizorjen izbor pesmi iz obeh izdaj (Bamberg 1899 in Schwentner 1902), dopolnjen z odlomki pesnikovega intimnega dialoga z življenjem, na osnovi katerega je kmalu zatem napravil križ čez mladostni idealizem in dotedanje literarno udejstvovanje: "Preveč natanko gledajo moje razočarane, umazanosti in vsakdanjosti navajene oči, da bi mogle še kdaj mirno sanjati ter si domišljati nad stvarmí rožno-barven pajčolan, ki ga je bilo bridko izkustvo že davno vzdignilo."

Mali kabaret se gradi na platformi čustvene, fizične in psihološke bližine, da poustvari subverzijo recepcije Cankarjevih pesmi v našem času, zato se spogleduje z elementi peep showa skozi raziskovanje pogleda, mejo med javnim in zasebnim, (skrivni) položaj gledalca in (izpostavljenost) performerja. Nadzorovano nelagodje pretvarja iz kolektivnega voajerizma v individualno ranljivost, ki jo izmenjaje kurira prav moč pogleda, ki skaklja skozi serijo raznorodnih scen, temelječih na ljubezenskih pesmih in dekadenčnih podobah iz kasnejših proznih besedil.