Kolikšen del odločanja lahko človek prepusti avtomatiziranim sistemom, ki uporabljajo umetno inteligenco, ne da bi ob tem izgubil zmožnost lastne presoje? Kdo prevzema odgovornost za odločitve, sprejete s pomočjo teh sistemov, pa tudi za njihove posledice, ko pa ti samodejni sistemi delujejo s čedalje manj neposrednega človekovega posega? Morda se ne sprašujemo več, ali človek lahko izbira, ampak kako svobodna je njegova izbira, ko sistem že vnaprej razvršča informacije in formulira možnosti, med katerimi se človek odloča. In kako naj ob tem oceni posledice, če je delovanje sistema vse težje predvideti?

V delih, nastalih med letoma 2025 in 2026, Uroš Weinberger ta vprašanja odpira skozi dvoumne podobe, ki med drugim preigravajo našo časovno zaznavo. Med vizualnimi viri, po katerih ustvari začetno kompozicijo in jih nato prevede v slikarsko podobo, so tudi motivi s fotografij iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja. A prav nastale podobe lahko paradoksalno učinkujejo kot arhivski posnetki prihodnosti. Časovna negotovost je vpisana tudi v umetnikov slikarski jezik. Mrežasti in pikčasti rastri ustvarjajo optično vibracijo in destabilizirajo podobo, figure pa se mestoma razkrajajo in stapljajo z okoljem, denimo v delih Disclosure, Museum of Natural History in Nuclear Winter. Prizori ostajajo prepoznavni, vendar se izmikajo domačnosti in gotovosti, s katerima smo vajeni zreti v svet.