Običajno življenje predstave je praviloma izmerljivo prst ene roke. Če so zasedeni trije, je to že uspeh, če vseh pet, je mgoče govoriti v popolnem presežku. Izredno redke so tiste predstave, ki jim uspe leta šteti s prsti obeh rok. To so legendarne predstve. Predstav, za katere pa bi zmanjkali prstv tud druge roke, skorajda ni. Monoliti, ki kljubujejo času in hkrati potrjujejo neuničljvo moč gledališča, sicer zavezanega minevanju. In zato vsak takšen monolit, ki presega gledališko življenje vseh desetih prstov, še kako zasluži pozornost.
PIAF EDITH PIAF je eden takšnih monolitov. Dvajset, ja, dvajset let je od premiere v Kavarni Union, na idealnem, a žal ne več delujočem odru, morda najboljšega kabaretnega prostora v Ljubljani. Kakorkoli, kar se je tistega decembrskega večera zgodilo v Kavarni, nikakor ni bilo zamišljeno kot nekaj, kar bo čez dvajset let še vedno utripalo. Brez produkcijskih sredstev, velikanski kup entuziazma. Mlada ustvarjalna ekipa na začetku gledaliških poti, premalo časa, preveč dela in odločnost, da se projekt izpelje ne glede na to, v kakšno obliko se bo razvil. In razvil se je v obliko, v kateri ni odvečnega detajla, v kateri si zato nič ne “postara”, na nobeno Vesnino gesto ne “seda prah”, vse je na mestu, jasno, čisto, neposredno, čustveno nabito, močno.
Uspeh Vesnine pevsko – gledališke interpretacije Edith Piaf – še danes jo glasbeno (in igralsko!) spremlja Joži Šalej – je potrdila premiera, potrdila jo je Borštnimva nagrada za najboljšo žensko vlogo, potrjujejo jo številna gostvanja v razprodani Linhartovi dvorani Cankarjevega doma in potrjuje jo obletnica uprizarjenja. Resnično upam , da boste predstavo uvrstili v vaš program.