Fuga za narod odpira zgodovinsko okno v razmerje države, ki se utemeljuje na narodu, do pravic človeka in državljana, kot jih je opredelilo evropsko razsvetljenstvo. Izhaja iz koncepta naroda kot "namišljene skupnosti", kot jo opredeli Benedict Anderson, ki se oblikuje z razvojem tiska, nacionalnih kultur in modernih politik. Projekt aktualno nacionalno politiko razume kot ideološko orodje legitimizacije državne moči.

V središče postavlja Cankarjevega Kurenta (Andrej Fon). Njegova osebna izpoved združuje glasbo, upor in kritiko sodobnega etatizma, okrepljenega z nacionalnimi politikami in digitalnim nadzorom. Nasproti mu stoji Sperans (Gregor Zorc), glas ideologije ogroženega naroda, ki ostaja stalnica slovenske politike.
Predstava prepleta misli Ivana Cankarja, Speransa in Benedicta Andersona ter razkriva prepad med ljudstvom in narodom. Naslov namiguje na fugo kot preigravanje ideologije naroda, ki je od 19. stoletja pomembno zaznamovala politično zgodovino. Fuga za narod opozarja na nevarnosti sodobnega narodnjaštva, kolektivne amnezije in digitalno posredovanih identitet ter posameznika spodbuja k kritičnemu razmisleku o narodu kot političnem konstruktu.