Z vzhodnozahodne strani raja pogledujemo proti podrtemu svetu - podajamo si roke, ki so zemlja z vsajeno težo. Težko padajo ... te roke. Času ni mar. Človeku ni mar. V starodavnem gaju pa izrekajo besede, ki se prenašajo na nebo. Zakletve so. Prisegajo, da bodo otroci dalje rasli, kot rastejo vrbe in topoli. Da bodo rasli urno, visoko. Da njihovih glasov ne bo utišal hrup meteža. Lèvi besnijo, besni nemoč, kliče po čudežu.

29. izdaja Pripovedovalskega festivala bo iskala pribežališče. Poslednji cilj vseh nas je mir. Da bi čudežno ubranili njegovo ped, bomo temeljito presledili mirakle, ki jih slutimo, se jih bojimo, jim nočemo verjeti ali pa jih rotimo, da bi obilno odtekli v nas.

Med vrtoglavico in mirno gotovostjo bomo merili bližino, kot se izriše med sanjami in budnostjo, gromom in peklom, črnimi sencami in ostanki zarje. V pripovedovalske hiše bosta vstopali glasba in pesem. Razpokana prst bo nabreknila, življenje se bo obnovilo, ptice bodo vzletele in plesalkin gib se bo ločil od sile - čudež čara ljubezni bo obtesal divji značaj in v prelomu svetov bomo še nekaj globlje ljubili.