Skozi pripoved in skladbe avtor predstavi svojo osebno zgodbo in odnos do glasbe. To je zgodba o fantu, ki se je v klavir zaljubil v zgodnjem otroštvu. Doma so imeli velik črn klavir in kopico plošč s klavirsko glasbo. Ta velika črna igrača je bila njegov najljubši kotiček, kjer je preživljal ure in ure ob lastnih improvizacijah. In ko je vstopil v glasbeno šolo, se je začelo zares. Njegova prva velika strast je bil Sergej Rahmaninov; seveda se pouk ni začel z njim, a je nestrpno pričakoval, kdaj bo dovolj star oziroma spreten, da se loti njegove glasbe. Skupaj z njim so se v druščino priključili tudi Chopin, Bach in številni drugi pomembni glasbeniki. Jan je vedno rad improviziral, čeprav ni prav dobro vedel, kaj bi z improvizacijo počel, razen da se z njo zabava. Jazz ga kot otroka in najstnika še ni zanimal, je pa rad igral kitaro, predvsem električno. Ko je pri sedemnajstih letih slišal jazzovsko-klasičnega pianista Keitha Jarretta, je njegovo življenje dobilo novo smer - vedel je, da želi početi prav to. Pot ga je vodila h klasičnemu študiju in nato v različne glasbene žanre, kot so tango, jazz, etno in fusion, ter nazadnje k lastni avtorski glasbi, v kateri improvizacijo prepleta s kompozicijo, klasično glasbo s številnimi žanri ter tako ustvarja svet, ki je prav njegov. Rad bi podelil delček svoje zgodbe in svojega popotovanja, ki je njegova osebna zgodovina in hkrati zgodovina klavirske glasbe kot take - tiste, ki je zapisana v notah, in tiste, ki obstaja samo v naši domišljiji.