Vrneš se na podeželje. Vrneš se, da bi oznanjala svoj evangelij: umetnost. Z ognjem in mečem, če bo treba. Emancipiraš, feminiziraš, depatriarhaliziraš in izobražuješ ženske, lačne sodobnega performansa. Vključiš jih v umetniško prakso, ustvariš skupnost, se soočiš z vozliščem njihovih načel, in potem ... Potem tvojo skupnost pretrese dogodek, ki ga ne prebavi nobena umetniška praksa. Dogodek, za katerega iščeš besede, iščeš način, da bi se z njim soočila. A obstaja zgolj kot izbris, smrt, neobstoj. Lotiš se dela. Sposodiš si dron, najameš bager, vzameš kamero, prineseš lopate, najdeš kline, kupiš plezalni pas, narediš lutko, pripraviš teren. Pokličeš zaveznice, sosede, sorodnice, dijakinje. Oblečete si hlače. V roke vzamete lopate. Postavite se pred hiše. Dvignete napise. Zavzamete pozicije. Zavihtite zastavo. To je to, kar je pred vami. Dekolonizacija podeželja.